Rezultati ankete o mednarodnem sodelovanju

22. 6. 2020
'Erasmus+ ni mus, pomaga pa!'

V mesecu maju smo med koordinatorji projektov na področju šolskega izobraževanja izvedli kratko anketo o izvedbi projektov mobilnosti (KA1) ter šolskih partnerstev (KA229). Z odzivom smo bili zelo zadovoljni – KA229 119 odzivov od 194 (61 %) in KA1 146 od 219 (67 %).

Odgovori so zelo spodbudni:

  • na področju mobilnosti v šolskem izobraževanju si 95 % anketirancev želi, da Erasmus+ mobilnost tudi v prihodnje ostane v čim večji meri dejanska (fizična) izkušnja v tujini. 96 % anketirancev si želi oditi v tujino, takoj ko bo to mogoče. 70 % vprašanih je mnenja, da je njihova institucija ustrezno opremljena za virtualno delo in 64 % jih meni, da so usposobljeni za sodelovanje v različnih načinih virtualne mobilnosti.

Zavedam se, da je vpetost v evropski in širši kulturni in s tem učeči se prostor nujno potrebna za kvalitetno sobivanje in ustvarjanje v sedanjosti in prihodnosti. Zdaj še bolj kot kdaj koli.

Menim, da virtualna izkušnja za naše dijake – srednjega strokovnega izobraževanja, kjer dijaki pridobivajo izkušnje v podjetjih, nikakor ne more nadomestiti virtualna mobilnost. Prav tako so današnji dijaki že preveč časa v virtualnem svetu in prav fizična izkušnja, pristna doživetja, stiki, … dajo dijakom pravo, nepozabno izkušnjo, ki jo potem lahko delijo tudi z ostalimi vrstniki ter okolico.

  • pri šolskih partnerstvih bo 86 % anketirancev z dejansko, fizično, mobilnostjo nadaljevalo takoj, ko se zadeve normalizirajo. 93 % vprašanih je mnenja, da je njihova institucija ustrezno opremljena za virtualne načine sodelovanja in 84 % jih meni, da so usposobljeni za sodelovnaje v različnih načinih virtualne mobilnosti, dokler fizična mobilnost ni mogoča.

Erasmus mobilnosti nebi želela nadomestiti z virtualnim delom. Za to imamo že druge projekte (eTwining). Izkušnje v tujini ne more nadomestiti delo preko računalnika. Sama nimam niti najmanjših pomislekov glede mobilnosti v tujini, se pa bojim, da bo strah nekaterih tako močan in da bo vplival tudi na odločevalce. Zato vas prosim, da se za program Erasmus aktivno zavzamete in ga ne prepustite usodi. Verjamem, da je koristen za posameznika in za družbo kot celoto.

Mislim, da je dejanski obisk v tujini tisto, kar sodelujočim v projektu prinese največ – ko začutiš utrip življenja na drugi šoli, se giblješ v njihovem okolju, opazuješ domačine, intenzivno rušiš meje v razmišljanju, ki ti jih (nehote) postavi domače okolje. Pomembno je tudi, da gremo iz cone udobja v novo, nepoznano. Nagrajeni smo z osebnostno rastjo in spoznavanjem novih oseb, ki lahko postanejo naši prijatelji. S fizičnim druženjem se lažje rojevajo nove ideje, delijo znanja in krepijo vrednote.

Podoben vprašalnik smo posredovali udeležencem mobilnosti na področju visokega šolstva (z vprašalnikom smo naslovili udeležence programa Erasmus+ in CEEPUS). Vprašalnik je bil poslan 497 študentom in 133 osebju, zbrali smo 312 odgovorov (50 %). Na podlagi odgovorov je razvidno, da:

  • ko bo možno, se bodo vsi vrnili na fizično mobilnost, pri čemer so profesorji celo bolj pogumni kot študenti, saj jih je čez 90 % izrazilo tako mnenje v primerjavi s 77 % študentov.
  • CEEPUS program ima prednost v tem, da je manjši po obsegu, je regionalen in zato manj podvržen vplivom svetovne situacije s pandemijo.
  • Več kot 80 % akademskega osebja meni, da so visokošolske institucije ustrezno opremljene za virtualno delo in da je osebje pripravljeno na virtualno mobilnost. Pri študentih je to strinjanje malo nižje, in sicer dobrih 60 %.
  • Večina osebja bi zamaknila mobilnost na leto 2021 v primeru, da se omejitve nadaljujejo tudi po poletju 2020 in na ta način vseeno pridobila izkušnjo fizične mobilnosti.
  • Fizična mobilnost je dodana vrednost, še posebej za študente, iz razlogov, povezanih z osebnim in strokovnim razvojem. Izmenjava je dragocena, nepozabna življenjska izkušnja. Za osebje je fizična mobilnost dostikrat nagrada in le-te virtualna izkušnja ne more nadomestiti.

Zavedam se omejitev, vendar je vse aktivnosti težko povsem prenesti v e-okolje. Socialni stik in občutek o deželi e-okolje ne more nadomestiti, pa tudi nekatere aktivnosti pri izvedbi predavanja v e-okolju ni možno izvesti, saj zahtevajo fizično prisotnost udeležencev. Sem pa zagovornik, da je morda kombinacija lahko dobra rešitev, pri čemer predlagam, da je prvi stik narejen fizično, da se bolje spoznamo in bolje razumemo potrebe in kulturno okolje, del aktivnosti pa je potem v prihodnje lahko izveden s pomočjo e-okolja.

Mobilnost je dodana vrednost, s katero moramo absolutno nadaljevati.